|
|
Spremljajte nas na |
 |
|
|
 |
|
Coursing je časovni
fenomen, ki je preživel minula stoletja. Nekje v preteklosti
je izgubil svoj prvotni namen, vendar se je kljub
vsemu nezadržno razširil čez vso zgodovino, vse do
danes. Zakaj so skozi stoletja psi in s tem tudi hrti
iz preteklosti preživeli, medtem ko so se mogočne
zgradbe pod težo starosti rušile v prah? To nikakor
ne more biti naključje; premoč preživetja psov je
fenomenalna. Nikakor ne moremo podati pravilnega odgovora
na to vprašanje, saj je v odgovor vpleteno vse preveč
različnih dejavnikov: hrti, njihovi lastniki, lov,
tradicija, šport, itd, itd,... Vsak izmed ljubiteljev
hrtov mora najti svoj odgovor.
|
 |
|
UVOD
Predstavitev coursinga - po slovensko bi lahko temu
rekli tek čez drn in strn, lahko enačimo z zgodovino
nastanka in razvoja različnih pasem hrtov. Da bi razumeli
nastanek, razvoj in bistvo coursinga moramo poznati
zgodovino hrtov.
Hrti so psi vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa
je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški
psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo
kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je
bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes.
Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov
(pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.
K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni
postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo
od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo
za dirke in svojevrsten lov. |
|
 |
|
 |
|
Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega
telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v
globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg,
koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se
hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih.
Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma
ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko
bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot
tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom
vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker
pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes
pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.
PRADOMOVINA HRTOV
Zreja hrtov je vseskozi težila za hitrostjo in popadljivostjo.
Evropski hrti pa so zaradi enostranske vzreje (le hitrost)
zgubili obrambne sposobnosti - te so se še najbolj obdržale
pri afriških hrtih.
Arabski polotok je pradomovina najstarejših dokazanih
hrtov.
Salukija in sloughija so tam že pred 5000 leti načrtno
vzrejali za to, da bi lahko dohitevala puščavske gazele
in jih gonila do izčrpanosti. V stari Perziji je saluki
obstajal v 16 različicah, ena od teh se je imenovala
tadži. Danes obstaja v Kazahstanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu
druga vrsta v različnih barvah, imenuje se tasi. Žal
se število tasijev zmanjšuje, saj v srednjeazijskih
republikah ni pasemskih organizacij, ki bi jim lahko
zagotovile prihodnost, zato obstaja nevarnost, da bodo
izumrli. |
|
 |
|
V svoji domovini je afganistanski hrt
prvotno podnevi lovil puščavske lisice in gazele, ponoči
pa čuval šotore. V Afganistanu še vedno obstajata dve
različici - gosto in dolgo odlakani severni tip, iz
katerega izhaja današnji elegantni razstavni pes - in
manj odlakani razstavni tip, ki ga redko vidimo na zahodu,
v Pakistanu pa ga še vedno uporabljajo kot delovnega
psa. V bližnjem sorodstvu je tudi hrt tajgan, ki ga
v Zahodni Evropi in Ameriki še niso videli, obstaja
pa še v gorah Tien Šan v Kirgiziji; uporabljajo ga za
lov na lisice in zajce. Ruska kinološka zveza, ki priznava
oba, tasija in tajgana, poskuša najti vzrejne živali
za ohranitev obeh vrst hrtov. |
|
 |
|
ZGODOVINSKI
VPLIVI
V Rusiji se je hortaj ali ruski hrt razvil iz dveh,
sedaj že izumrlih pasem hrtov, imenovanih krimskaja
in gorskaja. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so se
hortaji iz zapuščenih psarn ruskega plemstva parili
z lokalnimi psi in ustvarili pasmo, znano kot južnoruski
stepski hrt. Po razpadu Sovjetske zveze so se ruski
vzreditelji bolj zavzeli za predrevolucijske pasme,
sposobne, zaupanja vredne lovce na zajce, ki so bili
v nevarnosti, da bodo izumrli. Najbolj priljubljen in
značilen ruski hrt, elegantni borzoj, je v carskih časih
obstajal v različnih oblikah. Ruski vzreditelji se trudijo,
da bi obnovili več njegovih izginulih različic. |
|
 |
|
Hrti so se razvijali tudi južneje, v
Indiji in tam obstajajo še danes. Indijska kinološka
zveza priznava le rampurja iz severne Indije in mahratta
ter banjara, psa nomadskega plemena Banjara. V južni
Indiji živijo še vitki lovec na zajce z imenom cipiparaj,
pologar - doma iz oklice Madrasa in madol - hrt iz Maharašte.
Te močne, dolgonoge pse so razvili za lov na šakale
in zajce.
Hrti so v Sredozemlje in Afriko verjetno prišli s
feničanskimi trgovci. Danes izredno redka grški in
albanski hrt sta podobna salukiju, visoki španski
hrt atletskega videza je v bližnjem sorodstvu s podencom.
Madžarski hrt je precej manjši. Iz prastarih hrtov
je nastal drobni italijanski hrt, domnevajo, da s
pomočjo španskih vzrediteljev.
V Maliju v južni Sahari pa so tamkajšnji Tuaregi stoletja
vzrejali azawakhe za lov na gazele.
Verjetno so Feničani, ki so trgovali s kositrom, pripeljali
s seboj v Veliko Britanijo pred več kot 2500 leti
tudi hrte. Tam so jih načrtno vzrejali in potem križali
s pasmami mastifov, da so dobili mišičaste, odporne
in močne irske volčje hrte, ki so bili izredno priljubljeni
tudi pri plemstvu. |
|
 |
|
Podobno se je razvil gibčni škotski deerhound,
ki so ga cenili poglavarji v Škotskem višavju. Angleškega
hrta - greyhounda, danes kralja med tekmovalnimi hrti,
so verjetno v Veliko Britanijo pripeljali Kelti, da
bi lovili zajce in lisice. Mnogo pozneje so vzredili
whippeta, hrta za nižje sloje prebivalstva. Zunaj Evrope
in Azije je le malo pasem hrtov. Brazilski hrt je verjetno
križanec med greyhoundom in lisičarjem (foxhoundom),
močni avstralski hrt pa izhaja iz nenavadno mišičastega
angleškega hrta. VID
- LOVSKA TEHNIKA HRTOV
Mnoge hrte imajo danes za spremstvo, toda prvotno so
vse vzrejali za lov. Zaznavali so gibanje divjadi, jo
zasledovali, ujeli in plen ubili. Čeprav pse v fundamentalističnih
islamskih skupnostih nasploh zaničujejo, hrti niso podvrženi
tem kulturnim tabujem. Verjetno zato, ker je povezava
med lovcem in njegovim hrtom starejša od islama.
Hrti uspevajo le, če so fizično aktivni, zato potrebujejo
redno gibanje na prostem. Na splošno imajo blag in prijazen,
vendar zadržan značaj. čeprav niso povsem predvidljivi,
so mirni, običajno prijazni do otrok. Nekatere naravne
pasme hrtov so dobri čuvaji, njihove čistopasemske vrste
pa nimajo izrazito močnega nagona za obrambo ozemlja.
Vsi hrti imajo močno razvit nagon za lov na male živali. |
|
 |
|
ZGODOVINA COURSINGA
Skozi stoletja je delovna uporabnost hrta vse bolj zamirala,
čeprav so njegove delovne - lovske sposobnosti ostajale.
Tudi današnji vzreditelji hrtov bolj ali manj stremijo
k temu, da sledijo pasemskim standardom, hkrati pa je
pes poleg razstavne - lepotne podobe še vedno uspešen
v delu - dirkah. Tekmovanje hrtov se je razvijalo v
dveh smereh: ena od možnosti tekmovanja je tekmovanje
na dirkalni stezi, kjer iz štartnih boksov štarta po
6 psov naenkrat, proga pa je dolga od 320 do 480 m -
odvisno od pasme. Iz te oblike so se razvile tudi profesionalne
dirke hrtov, kjer se danes obračajo velike vsote denarja.
V evropi je profesionalno tekmovanje s hrti doma v Veliki
Britaniji, svetovno pa so najmočnejše Združene države
Amerike. |
|
 |
|
Druga oblika tekmovanja hrtov, pa je
bila pri ljubiteljih hrtov sprejeta z odprtimi rokami,
saj posnema naravno delo hrta na terenu. Največkrat
je to delo v parih in tako se je razvil šport, ki ga
danes imenujemo coursing - velikokrat se zasledi tudi
naziv "lure cousring" ali "jagd cousring".
V slovenskem pravilniku smo ga poimenovali delovni coursing.
Današnji coursing je šport, ki ime starodavne korenine
v lovskih igrah in pogonih z pasmami psov, ki so lovili
bolj z vidom kot z vohom. Coursing je eden najstarejših
lovskih športov, potrditev nam dajejo 4000 let stare
slike v egipčanskih grobnicah, ki prikazujejo coursing
z dolgonogimi psimi s pokončnimi in spuščenimi ušesi.
Kjerkoli so imeli ljudje dostop do konj in odprtega
prostora se je coursing med lovci razvil v pomemben
šport, ki je bil rezerviran samo za pripadnike plemstva
in modre krvi.
SODOBNI COURSING SODELOVANJE
NA COURSINGU
Danes se za tekmovanja v coursingu uporablja umetna
vaba (plastična vrečka, trakovi), ki je navezana na
vrv, ki jo vleče mašina. Od tu izhaja tudi izraz "lure
coursing", ki v angleškem jeziku pomeni "vaba
na dolgi vrvi". Predvsem američani in angleško
govoreča področja uporabljajo izraz "lure coursing",
beseda "coursing" je rezervirana za lov na
žive živali - predvsem zajce in kojote. Poimenovanje
“lure coursing” je povzela tudi FCI.
Tekmovanj v coursingu se danes udeležujejo ljubitelji
in lastniki hrtov in psov, ki spadajo v tako imenovano
"hound" skupino. Ta tekmovanja potekajo
strogo na amaterski in ljubiteljski ravni in tako
na tekmovanjih srečamo poleg vseh pasem hrtov tudi
rodezijske grebenarje, basenjije, faraonske in siciljanske
hrte, medtem ko so treningi coursinga odprti za vse
pasme psov, pa tudi križanci so vse pogostejši obiskovalci.
Na uradnih tekmovanjih pod okriljem FCI lahko sodelujejo
posi X FCI skupine in del psov iz V FCI skupine –
pratipski psi.
PRIPRAVA PSA NA COURSING
IN MOŽNOST POŠKODB
Coursinga se lahko lotima na dva načina: da pravilno
naredimo domačo nalogo, imamo psa v formi in se coursinga
lotimo počasi in potrpežljivo. Največja napaka zagretih
lastnikov je, da na coursing pripeljejo svoje ljubljenčke
neposredno iz domačega kavča in ga spustijo na progo.
Pes je zagret, v polni hitrosti in brez izkušenj se
spusti v lov za vabo, kar se največkrat konča s poškodbo.
To razburi lastnika, ki zato krivi coursing kot nevaren
šport, klub, ki je organiziral tekmovanje, in podobno.
Zavedati se moramo, da so poškodbe na coursingih možne
v taki meri, kot so možne v prostem igranju in tekanju
med igro. Seveda je prvi pogoj, da se izognemo poškodbam,
da imamo svojega psa v formi. Da se razumemo pravilno
- tu ne govorimo o neki vrhunski formi hrtov iz televizijskih
zaslonov - dovolj so redne vsakodnevne aktivnsoti
in občasni treningi cousringa, kjer se pes navadi
prilagajanja progi, hitrosti zajca in različnim terenom.
Najpogostejše poškodbe so poškodbe prstov in blazinic.
Posebno pozornost moramo nameniti hranjenju na dan
tekmovanja - zgodaj zjutraj na dan tekmovanja psa
nahranimo s samo polovico njegovega normalnega obroka,
prav tako ga ne hranimo še nekaj ur po končanem tekmovanju.
Tako se izognemo možnosti zasuka želodca.
Mlade pse lahko pričnemo že zgodaj navajati na coursing
- pripeljemo jih s seboj na trening in se z njimi
igramo, tako da v igri lovijo vabo. Največkrat pa
kakšno "posebno" učenje hrtov ni niti potrebno,
saj njihov naravni nagon po lovu opravi svoje.
Seveda pa ima za varno izvedbo coursinga veliko vlogo
tudi sama postavitev proge in celotna ekipa, ki pelje
trening – oziroma tekmovanje: od postavljalca proge,
osebe za vleko zajca do štarterja.
IZVEDBA COURSINGA
Naprava za coursing je sestavjena iz vabe, ki je privezana
na dolgo vrv (dolžina coursinga je lahko tudi 1000
m) razporejeno med posameznimi okroglimi vodili (puliji)
s katerimi izdelamo cik cak progo - menjavo smeri
in s tem posnemamo naravno gibanje preganjanega zajca.
TEREN ZA COURSING
Na uradnem tekmovanju lahko sodelujejo samo rodovniški
psi z veljavno tekmovalno licenco za tekoče leto.
Idealen teren za delovni coursing je velik travnik,
goljava ali peščeno zemljišče, po možnosti s pobočjem
ali grčevnat svet, porasel s posamičnimi drevesi ali
grmovjem. V kolikor zemljišče ni poraslo, je potrebno
to nadomestiti z umetnimi konstrukcijami. Parkur ima
lahko naravne ali pa umetne ovire (bale sena in podobno).Vse
ovire morajo biti postavljene tako, da jih pes s svoje
perspektive lahko pravočasno zazna in jih brez težav
obide oziroma preskoči.
Parkur mora biti postavljen tako, da je vsaka nevarnost
za psa izključena, teren predvsem ne sme biti spolzek
in mora biti brez tujih teles (steklene črepinje,
pločevinke itd.). Zunanja meja mora biti varna za
pse.
Parkur mora biti postavljen tako, da psom ni potrebno
preskakovati tekoče vrvi. V nobenem primeru se ne
sme postaviti zaprtega parkurja. Dolžina mora biti
za velike pasme najmanj 650 - 1000 m, za majhne pasme
(whippet, mali ital. hrt) pa 400-700 m, pri čemer
se mora parkur prilagajati pasmam.
Samo tekmovališče – parkur morajo odgovorni sodniki
za coursing še pravočasno pred prireditvijo potrditi.
Štartna ravnina mora biti dolga najmanj 40 m in največ
70 m. Pri prvem kolutu mora biti kot večji od 90°.Vsi
ostali koti ne smejo biti manši od 60°. Zadnji kolut
pred neko oviro mora biti dovolj daleč stran, da se
pes lahko pripravi na oviro. Po oviri mora biti zopet
dovolj velik presledek do naslednjega koluta. V coni,
kjer naj psi ujamejo zajca, ga moramo vleči počasneje,
da jim omogočimo, da ga ujamejo v teku.
OSEBJE ZA PRIPRAVO IN IZVEDBO
TEKMOVANJA
|
|
 |
|
Da tekmovanje poteka po pravilih, varno
in tekoče, so za to zadolžene naslednje osebe:
- Sodniki - so najvišji
organ prireditve in odločajo z večino
- Štarter - lastnik
psa spusti na ukaz starterja, ki pazi, da je štart
pravilen
- Oseba za vleko zajca
- mora biti izkušena oseba, ki prilagaja vleko zajca
glede na pasmo psov, njihovo hitrost in sposobnost
- Polagalec zajca
- skrbi za čim hitrejše polaganje zajca med teki
- Osebje za pregled psov
pred startom - poskrbi za to, da so psi pravilno
označeni in imajo nagobčnike
- Vodja coursinga
- je pristojen za celoten tehnični in organizacijski
potek prireditve
- Pisarna - skrbi
za tekoče zapisovanje rezultatov, razvrstitve in zato,
da vsi lastniki oddajo veljavne licenčne kartone in
delovne knjižice
- Veterinar - veterinarja
določi organizator. Veterinar skrbi za natančen pregled
psov pred tekmovanjem in jim da dovoljenje za štart.
Mora biti pripravljen in prisoten ves čas prireditve.
|
|
 |
|
Psi, ki se udeležijo tekmovanja v coursingu
so razdeljeni po pasmah. Psi tekmujejo v parih, če število
psov v pasmi to dopušča. Psi so navadno označeni z rdečo
in belo tekmovalno deko ( lahko tudi modro, če to dopušča
nacionalni pravilnik), ki omogoča sodnikom lažje ocenjevanje.
Psi morajo na tekmovanjih obvezno nositi nagobčnik (izjema
sta irski volčji hrt in mali italijanski hrt – odločitev
je na strani organizatorja). V kolikor je najmanj 6
psov ene pasme in spola na startu, morajo teči samci
in samice ločeno. Pri manjšem številu tečejo mešano. |
|
 |
|
 |
|
Vedno se izvedeta dva teka tekmovanja
in vedno se postavita dva različna parkurja. Tekmovalne
pare prvega teka določi žreb. Po prvem teku se razvrsti
pse po uspešnosti od prvega do zadnjega mesta. Tekmovalni
pari v drugem teku so določeni: prvo uvrščeni pes se
pomeri z drugouvrščenim, tretji s četrtim, peti s šestim,
itd. NAČIN OCENJEVANJA
Sodniki ocenjujejo vedenje psa med celotnim tekom neodvisno
eden od drugega. Upoštevati je potrebno, da imajo različne
pasme svoje tipično vedenje (razlikuje se lovsko sodelovanje
borzoja ali tek afganistanskega hrta). Tek se začne
z znakom za štart štarterja. Konča se, ko dobita oba
psa možnost, da vgrizneta v vabo.
Navadno dva sodnika ocenjujeta oba psa, ki tečeta skupaj,
po spodaj navedenih kriterijih. Coursinge s podelitvijo
naslova CACIL navadno ocenjujeta dva sodnika z opravljeno
mednarodno licenco za sojenje coursinga. Lahko jima
pomaga več opazovalcev na terenu. Maksimalno število
točk po posameznem dejavniku je 20 (ureja mednarodni
FCI pravilnik) – skupno maksimalno število točk po sodniku
je 100.
Nevtralni ocenjevalni listi sodnikov ne vsebujejo imen
psov in lastnikov – označeni so samo zaporedna številka
teka, pasma, spol in barva tekmovalnega plaščka. Pri
drugem teku se ne vnese doseženih točk iz prvega teka.
S tem se skušamo izogniti določitve zmagovalca v naprej.
Pri coursingu ni poglavitna hitrost psa, temveč se ocenjuje
5 različnih dejavnikov:
1.) Želja po lovu (enthusiasm)
- hrt kaže svoj lovski nagon na naslednji način: stalen
pritisk psa na objekt lova, kar sili vlačilca zajca,
da mora vedno znova prilagajati hitrost, da bi preprečil
ujetje zajca pred cono, predvideno za to.
Tukaj se posebej ocenjuje, kako psi obvladujejo teren:
čist tek (brez obotavljanja pri ovirah), lovski nagon
pri zasledovanju brez ozira na konfiguracijo terena
(naravne ovire) in možni pripetljaji (izogibanje, padec,
izguba zajca iz vida), poizkusi ujeti zajca na terenu,
ujetje zajca na koncu parkurja in obnašanje drugega
psa pri ujetju (tipično reagiranje za pasmo).
2.) Inteligenca (Intelligence)
- tukaj se pokaže, če je pes sposoben "brati"
teren - kako se poizkuša postaviti pri zasledovanju
vedno znova v ugoden položaj za napad. Svojo lovsko
inteligenco pokaže tudi s tem, da poizkuša presekati
pot lovskemu objektu, ali da poizkuša preprečiti ťpobegŤ
lovskega objekta v nepregledni teren. Sodelovanje pri
delu, ki je tipično zapasmo, se mora tukaj še posebej
upoštevati.
Pse, ki presekajo pot zaradi udobja ali na neinteligenten
način in s tem prepustijo delo drugim, se kaznuje z
odvzemom točk. Pri samo enem lovcu je potrebno upoštevati,
da ne pride do sodelovanja pri delu, tipičnega za pasmo.
3.) Spretnost (agility)
- Ocenjuje se okretnost posamične pasme. Ali je pes
sposoben slediti nenadni menjavi smeri lovskega objekta?
Ali teče preko koluta, kljub korektni vleki vabe? Ali
izvede menjavo smeri tipično pasmi?
4.) Kondicija psov (condition)
- Kondicijo se spozna po enakomerni hitrosti na celotnem
parkurju. V zadnjem delu parkurja kaže pes enake usklajene
zmožnosti (spretnost, okretnost, pospeševanje itd.)
kot na začetku.
5.) Hitrost psov (speed)
- Pes potrebuje dovolj veliko hitrost, da dohiti lovski
objekt, se posebej pa mora izenačiti zamudo, ki je nastala
zaradi učinka presenečenja na štartu. Hitrost je očitna
pri dolžini koraka, številu korakov ali stopnjevanju
gibanja. Spozna se jo po tem, da pes teče zelo nizko,
se dobro raztegne in se trudi doseči lovski objekt.
Najvišje hitrosti se pri oceni coursinga ne
Kot smo omenili že prej, se teče dva teka, od katerih
se točke sešteva. V kolikor drugi tek zaradi višje sile
odpade, se uporabijo za uvrstitev točke iz prvega teka.
Pri enakem številu točk odloča:
- Višje število točk v drugem teku.
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: željo
po lovu
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: inteligenco
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za: spretnost
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za : kondicijo
- Višje število točk v drugem teku pri oceni za :hitrost
Pri še vedno enakem številu točk sta oba psa uvrščena
na istem mestu. Pri samo enem teku se ob enakem številu
točk odloča kakor zgoraj, le da se upošteva 1. tek.
Objava doseženih točk iz prvega teka lahko sledi takoj
po teku, najkasneje pa po koncu vsake pasme.
Objava doseženih točk iz drugega teka lahko sledi
takoj po teku, najkasneje pa po razglasitvi mest.
V primeru nespoštovanja pravil, se lahko izrečejo
SANKCIJE in sicer
kot:
Diskvalifikacija – iz več
razlogov:
Napad na drugega psa
Pse, ki napadejo svojega partnerja ali pa ga dlje
časa pri teku motijo, morajo sodniki z večinskim sklepom
diskvalificirati.
Za napad se označi prepoznano namero in izvršeni napad
na drugega psa, pri čemer je bistvena značilnost dotik
s sunkovitim gibanjem glave. Dovolj je ze enkraten
napad. Za motenje dlje časa pri teku se označi vedno
ponovne poizkuse na daljšem delu, da bi se preprečilo
drugemu psu normalen tek.Takojšnja obramba proti napadu
je dovoljena. V kolikor uporabi pes svoje telo, pa
čeprav pri tem spodrine drugega psa z ravne linije
in se pri tem ves čas zanima samo za vabo (glava proti
vabi), se to ne šteje za napad.
Ustavljanje/odstop
Do ustavljanja ali odstopa pride, ko pes svoje vabe
ne zasleduje več, oziroma se ustavi brez vidnega razloga.
Klicanje/vplivanje lastnika
na psa
V primeru, da lastnik kliče, z gestami vabi in kaže
psu vabo ali kakor drugače uporablja “handling” se
kaznuje z diskvalifikacijo.
Objava diskvalifikacij
Vse sankcije morajo biti jasno vpisane v delovno knjižico
in licenčni karton za coursing. Sodniki morajo dati
vodstvu dirke pismeno in od enega od sodnikov skicirano
poročilo za vsako diskvalifikacijo ali dnevno zaporo.
Iz njega mora biti razvidno številka ali kakršnakoli
druga označba teka, barva dirkalne deke in ime diskvalificiranega
psa, kakor tudi vzrok za diskvalifikacijo/dnevno zaporo.
Možne so še dodatne sankcije, kot so sankcija zaradi
prehitrega štarta, zamude na štart, ker pes zasleduje
sotekmovalca in ne vabe, ker nima potrebnih psihičnih
sposobnosti ali fizičnih – potrjenih s strani veterinarja,
da zaključi tekmovanje.
|
|
 |
|
COURSING Z VIDIKA
ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI
Samo tekmovanje in sodelovanje na coursingu ni sporno
z vidika zakona o zaščiti živali - dokler psi tekmujejo
za umetno vabo. Psi navadno na coursingih radi sodelujejo
in niso pod prisilo. Za morebitne nezmožnosti tekmovanja
zaradi poškodb poskrbijo temeljite veterinarske kotrole
pred in med posameznimi tekmovanji. Pojavlja pa se nova
nevarnost - doping živali.
V FCI pravilniku je jasno vpisano: vse vrste dopinga
so prepovedane. Na vseh tekmah, ki so pod okriljem FCI,
se lahko izvajajo protidopinški testi.Obvezna testiranje
se morajo izvajati na Evropskih prvenstvih.
V primerih, da je doping potrjen – pozitiven, se sankcije
povzamejo glede na vsako nacionalno organizacijo, ki
ji lastnik psa pripada. V primeru, da nacionalna organizacija
ne ukrepa, je le-ta suspendirana z mednarodnih tekmovanj
za naslednji 2 leti.
Hrt, ki ga njegov lastnik pripelje na delovni izpit
ali tekmovanje, ne sme imeti v svojem tkivu, telesnih
tekočinah ali v svojih iztrebkih na dan dirke ali delovnega
izpita nobenih substanc, ki so navedene v sledečih snovnih
skupinah:
- snovi, ki delujejo na centralni ali periferni živčni
sistem
- snovi, ki delujejo na vegetativni živčni sistem
- snovi, ki delujejo na prebavni trakt
- snovi, ki delujejo na srce ali krvni obtok
- snovi, ki delujejo na gibalni aparat
- snovi, ki delujejo na znižanje temperature, zmanjšujejo
bolečine, delujejo proti vnetju
- snovi, ki vplivajo na strjevanje krvi
- snovi, ki skodljivo delujejo na celice
- antihistaminiki
- diuretiki
- lokalni anestetiki
- snovi za relaksacijo mišic
- snovi za stimulacijo dihanja
- anaboliki
- kortikosteoridi
- endokrini sekreti in njihovi sinteticni nadomestki
Za primer dopinga velja, ko se pri psu najde ena
ali več substanc, ne glede na količino, navedenih
v zgornjih snovnih skupinah in ki prekoračujejo fiziološko
raven.
ZAKLJUČEK
Coursing je šport, kjer se sprostita tako človek kot
pes. Je šport, ki se ga lahko izvaja samo v naravi,
na odprtem prostoru, kjer nisi utesnjen med stenami.
V Sloveniji smo v zadnjih letih s pomočjo Slovenskega
kluba za hrte naredili ogromno za popularizacijo tega
atraktivnega športa. Z možnostjo podeljevanja tekmovalnih
licenc se lahko bolj zagreti privrženci te športne
discipline udeležijo tekmovanj tudi v tujini. Vsako
leto se objavijo tudi pogoji za reprezentanco, ki
vsako leto sodeluje na evropskem prvanstvu v lure
coursing, ki je najvišje rangirano tekmovanje te discipline.
Coursing je način prijetnega druženja ljubiteljev
in lastnikov psov v naravi, hkrati pa omogoča, da
se hrti sprostijo v svoji prvotni nalogi - v lovu,
kjer v polnem diru pokažejo vso svojo lepoto in lovsko
znanje. Poskusite – všeč vam bo! Verjemite – vašemu
hrtu je že :D
|
|
 |
|
LITERATURA
1. FCI regulations for International Sighthound Races
and Lure Coursing Events ( FCI PRAVILNIK o tekmovanju
z hrti )
2. COMPLETE BOOK OF COURSING: HOUNDS, HARES & OTHER
CREATURES, avtor Steve Copold, Hoflin Publishing 1996
3. GAZETHOUNDS Search for the truth, avtor Consatnce
Miller, Hoflin Publishing 1988
4. LURE COURSING, avtor Arthur Beaman, Howell Book House
1994
5. DOGS OF AFRICA, avtor Sian Hall, Alpine publications
2003
Pripravila: Andreja Novak – vse pravice pridržane
Vse fotografije: Blaž Košak - Blayo |
|
 |
|
|
|