Slovenski klub za hrte

Coursing je časovni fenomen, ki je preživel minula stoletja. Nekje v preteklosti je izgubil svoj prvotni namen, vendar se je kljub vsemu nezadržno razširil čez vso zgodovino, vse do danes. Zakaj so skozi stoletja psi in s tem tudi hrti iz preteklosti preživeli, medtem ko so se mogočne zgradbe pod težo starosti rušile v prah? To nikakor ne more biti naključje; premoč preživetja psov je fenomenalna. Nikakor ne moremo podati pravilnega odgovora na to vprašanje, saj je v odgovor vpleteno vse preveč različnih dejavnikov: hrti, njihovi lastniki, lov, tradicija, šport, itd, itd,... Vsak izmed ljubiteljev hrtov mora najti svoj odgovor.

Pripravila: Andreja NOVAK, fotografije: Blayo in Aleš Novak

UVOD

Predstavitev coursinga - po slovensko bi lahko temu rekli tek čez drn in strn, lahko enačimo z zgodovino nastanka in razvoja različnih pasem hrtov. Da bi razumeli nastanek, razvoj in bistvo coursinga moramo poznati zgodovino hrtov.

Hrti so psi vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.

K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo za dirke in svojevrsten lov.

Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih. Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.

PRADOMOVINA HRTOV

Zreja hrtov je vseskozi težila za hitrostjo in popadljivostjo. Evropski hrti pa so zaradi enostranske vzreje (le hitrost) zgubili obrambne sposobnosti - te so se še najbolj obdržale pri afriških hrtih.

Arabski polotok je pradomovina najstarejših dokazanih hrtov.
Salukija in sloughija so tam že pred 5000 leti načrtno vzrejali za to, da bi lahko dohitevala puščavske gazele in jih gonila do izčrpanosti. V stari Perziji je saluki obstajal v 16 različicah, ena od teh se je imenovala tadži. Danes obstaja v Kazahstanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu druga vrsta v različnih barvah, imenuje se tasi. Žal se število tasijev zmanjšuje, saj v srednjeazijskih republikah ni pasemskih organizacij, ki bi jim lahko zagotovile prihodnost, zato obstaja nevarnost, da bodo izumrli.

V svoji domovini je afganistanski hrt prvotno podnevi lovil puščavske lisice in gazele, ponoči pa čuval šotore. V Afganistanu še vedno obstajata dve različici - gosto in dolgo odlakani severni tip, iz katerega izhaja današnji elegantni razstavni pes - in manj odlakani razstavni tip, ki ga redko vidimo na zahodu, v Pakistanu pa ga še vedno uporabljajo kot delovnega psa. V bližnjem sorodstvu je tudi hrt tajgan, ki ga v Zahodni Evropi in Ameriki še niso videli, obstaja pa še v gorah Tien Šan v Kirgiziji; uporabljajo ga za lov na lisice in zajce. Ruska kinološka zveza, ki priznava oba, tasija in tajgana, poskuša najti vzrejne živali za ohranitev obeh vrst hrtov.

ZGODOVINSKI VPLIVI

V Rusiji se je hortaj ali ruski hrt razvil iz dveh, sedaj že izumrlih pasem hrtov, imenovanih krimskaja in gorskaja. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so se hortaji iz zapuščenih psarn ruskega plemstva parili z lokalnimi psi in ustvarili pasmo, znano kot južnoruski stepski hrt. Po razpadu Sovjetske zveze so se ruski vzreditelji bolj zavzeli za predrevolucijske pasme, sposobne, zaupanja vredne lovce na zajce, ki so bili v nevarnosti da bodo izumrli. Najbolj priljubljen in značilen ruski hrt, elegantni borzoj, je v carskih časih obstajal v različnih oblikah. Ruski vzreditelji se trudijo, da bi obnovili več njegovih izginulih različic.

Hrti so se razvijali tudi južneje, v Indiji in tam obstajajo še danes. Indijska kinološka zveza priznava le rampurja iz severne Indije in mahratta ter banjara, psa nomadskega plemena Banjara. V južni Indiji živijo še vitki lovec na zajce z imenom cipiparaj, pologar - doma iz oklice Madrasa in madol - hrt iz Maharašte. Te močne, dolgonoge pse so razvili za lov na šakale in zajce.

Hrti so v Sredozemlje in Afriko verjetno prišli s feničanskimi trgovci. Danes izredno redka grški in albanski hrt sta podobna salukiju, visoki španski hrt atletskega videza je v bližnjem sorodstvu s podencom. Madžarski hrt je precej manjši. Iz prastarih hrtov je nastal drobni italijanski hrt, domnevajo, da s pomočjo španskih vzrediteljev.

V Maliju v južni Sahari pa so tamkajšnji Tuaregi stoletja vzrejali azawakhe za lov na gazele.

Verjetno so Feničani, ki so trgovali s kositrom, pripeljali s seboj v Veliko Britanijo pred več kot 2500 leti tudi hrte. Tam so jih načrtno vzrejali in potem križali s pasmami mastifov, da so dobili mišičaste, odporne in močne irske volčje hrte, ki so bili izredno priljubljeni tudi pri plemstvu.

Podobno se je razvil gibčni škotski deerhound, ki so ga cenili poglavarji v Škotskem višavju. Angleškega hrta - greyhounda, danes kralja med tekmovalnimi hrti, so verjetno v Veliko Britanijo pripeljali Kelti, da bi lovili zajce in lisice. Mnogo pozneje so vzredili whippeta, hrta za nižje sloje prebivalstva. Zunaj Evrope in Azije je le malo pasem hrtov. Brazilski hrt je verjetno križanec med greyhoundom in lisičarjem (foxhoundom), močni avstralski hrt pa izhaja iz nenavadno mišičastega angleškega hrta.

VID - LOVSKA TEHNIKA HRTOV

Mnoge hrte imajo danes za spremstvo, toda prvotno so vse vzrejali za lov. Zaznavali so gibanje divjadi, jo zasledovali, ujeli in plen ubili. čeprav pse v fundamentalističnih islamskih skupnostih nasploh zaničujejo, hrti niso podvrženi tem kulturnim tabujem. Verjetno zato, ker je povezava med lovcem in njegovim hrtom starejša od islama.

Hrti uspevajo le, če so fizično aktivni, zato potrebujejo redno gibanje na prostem. Na splošno imajo blag in prijazen, vendar zadržan značaj. čeprav niso povsem predvidljivi, so mirni, običajno prijazni do otrok. Nekatere naravne pasme hrtov so dobri čuvaji, njihove čistopasemske vrste pa nimajo izrazito močnega nagona za obrambo ozemlja. Vsi hrti imajo močno razvit nagon za lov na male živali.

ZGODOVINA COURSINGA

Skozi stoletja je delovna uporabnost hrta vse bolj zamirala, čeprav so njegove delovne - lovske sposobnosti ostajale. Tudi današnji vzreditelji hrtov bolj ali manj stremijo k temu, da sledijo pasemskim standardom, hkrati pa je pes poleg razstavne - lepotne podobe še vedno uspešen v delu - dirkah. Tekmovanje hrtov se je razvijalo v dveh smereh: ena od možnosti tekmovanja je tekmovanje na dirkalni stezi , kjer iz štartnih boksov štarta po 6 psov naenkrat, proga pa je dolga od 320 do 480 m - odvisno od pasme. Iz te oblike so se razvile tudi profesionalne dirke hrtov, kjer se danes obračajo velike vsote denarja. V evropi je profesionalno tekmovanje s hrti doma v Veliki Britaniji, svetovno pa so najmočnejše Združene države Amerike.

Druga oblika tekmovanja hrtov, pa je bila pri ljubiteljih hrtov sprejeta z odprtimi rokami, saj posnema naravno delo hrta na terenu. Največkrat je to delo v parih in tako se je razvil šport, ki ga danes imenujemo coursing - velikokrat se zasledi tudi naziv "lure cousring" ali "jagd cousring". V slovenskem pravilniku smo ga poimenovali delovni coursing.

Današnji coursing je šport, ki ime starodavne korenine v lovskih igrah in pogonih z pasmami psov, ki so lovili bolj z vidom kot z vohom. Coursing je eden najstarejših lovskih športov, potrditev nam dajejo 4000 let stare slike v egipčanskih grobnicah, ki prikazujejo coursing z dolgonogimi psimi s pokončnimi in spuščenimi ušesi. Kjerkoli so imeli ljudje dostop do konj in odprtega prostora se je coursing med lovci razvil v pomemben šport, ki je bil rezerviran samo za pripadnike plemstva in modre krvi.

SODOBNI COURSING

SODELOVANJE NA COURSINGU

Danes se za tekmovanja v coursingu uporablja umetna vaba (plastična vrečka, trakovi), ki je navezana na vrv, ki jo vleče mašina. Od tu izhaja tudi izraz "lure coursing", ki v angleškem jeziku pomeni "vaba na dolgi vrvi". Predvsem američani in angleško govoreča področja uporabljajo izraz "lure coursing", beseda "coursing" je rezervirana za lov na žive živali - predvsem zajce in kojote.

Tekmovanj v coursingu se danes udeležujejo ljubitelji in lastniki hrtov in psov, ki spadajo v tako imenovano "hound" skupino. Ta tekmovanja potekajo strogo na amaterski in ljubiteljski ravni in tako na tekmovanjih srečamo poleg vseh pasem hrtov tudi rodezijske grebenarje, basenjije, faraonske in siciljanske hrte, medtem ko so treningi coursinga odprti za vse pasme psov, pa tudi križanci so vse pogostejši obiskovalci.

PRIPRAVA PSA NA COURSING IN MOŽNOST POŠKODB

Coursinga se lahko lotima na dva načina: da naredimo domačo nalogo, imamo psa v formi in se coursinga lotimo počasi in potrpežljivo. Največja napaka zagretih lastnikov je, da na coursing pripeljejo svoje ljubljenčke neposredno iz domačega kavča in ga spustijo na progo. Pes je zagret, v polni hitrosti in brez izkušenj se spusti v lov za vabo, kar se največkrat konča s poškodbo. To razburi lastnika, ki zato krivi coursing kot nevaren šport, klub, ki je organiziral tekmovanje, in podobno.

Zavedati se moramo, da so poškodbe na coursingih možne v taki meri, kot so možne v prostem igranju in tekanju med igro. Seveda je prvi pogoj, da se izognemo poškodbam, da imamo svojega psa v formi. Da se razumemo pravilno - tu ne govorimo o neki vrhunski formi hrtov iz televizijskih zaslonov - dovolj so redne vsakodnevne aktivnsoti in občasni treningi cousringa, kjer se pes navadi prilagajanja progi, hitrosti zajca in različnim terenom. Najpogostejše poškodbe so poškodbe prstov in blazinic. Posebno pozornost moramo nameniti hranjenju na dan tekmovanja - zgodaj zjutraj na dan tekmovanja psa nahranimo s samo polovico njegovega normalnega obroka, prav tako ga ne hranimo še nekaj ur po končanem tekmovanju. Tako se izognemo možnosti zasuka želodca.

Mlade pse lahko pričnemo že zgodaj navajati na coursing - pripeljemo jih s seboj na trening in se z njimi igramo, tako da v igri lovijo vabo. Največkrat pa kakšno "ťposebno" učenje hrtov ni niti potrebno, saj njihov naravni nagon po lovu opravi svoje.

IZVEDBA COURSINGA

Naprava za coursing je sestavjena iz vabe, ki je privezana na dolgo vrv (dolžina coursinga je lahko tudi 800 m) razporejeno med posameznimi okroglimi vodili (pullyji) s katerimi izdelamo cik cak progo - menjavo smeri in s tem posnemamo naravno gibanje preganjanega zajca.

TEREN ZA COURSING

Na uradnem tekmovanju lahko sodelujejo samo rodovniški psi z veljavno tekmovalno licenco za tekoče leto. Idealen teren za delovni coursing je velik travnik, goljava ali peščeno zemljišče, po možnosti s pobočjem ali grčevnat svet, porasel s posamičnimi drevesi ali grmovjem. V kolikor zemljišče ni poraslo, je potrebno to nadomestiti z umetnimi konstrukcijami. Parkur ima lahko naravne ali pa umetne ovire. Lahko se na primer s plahto simulira potok, tako da psi ne morejo teči mimo nje.

Vse ovire morajo biti postavljene tako, da jih pes s svoje perspektive lahko pravočasno zazna.

Parkur mora biti postavljen tako, da je vsaka nevarnost za psa izključena, teren predvsem ne sme biti spolzek in mora biti brez tujih teles (steklene črepinje, pločevinke itd.). Zunanja meja mora biti varna za pse.

Parkur mora biti postavljen tako, da psom ni potrebno preskakovati tekoče vrvi. V nobenem primeru se ne sme postaviti zaprtega parkurja. Dolžina mora biti za velike pasme najmanj 650 - 1000 m, za majhne pasme (whippet, mali ital. hrt) pa 400-700 m, pri čemer se mora parkur prilagajati pasmam.

Dirkališče morajo odgovorni sodniki za coursing se pravočasno pred prireditvijo potrditi.

Štartna ravnina mora biti dolga najmanj 40 m in največ 70 m. Pri prvem kolutu mora biti kot večji od 90°.Vsi ostali koti ne smejo biti manši od 60°. Zadnji kolut pred neko oviro mora biti dovolj daleč stran, da se pes lahko pripravi na oviro. Po oviri mora biti zopet dovolj velik presledek do naslednjega koluta. V coni, kjer naj psi ujamejo zajca, ga moramo vleči počasneje, da jim omogočimo, da ga ujamejo v teku.

OSEBJE ZA PRIPRAVO in IZVEDBO TEKMOVANJA

Da tekmovanje poteka po pravilih, varno in tekoče, so za to zadolžene naslednje osebe:
- Sodniki - so najvišji organ prireditve in odločajo z večino
- Starter - lastnik psa spusti na ukaz starterja, ki pazi, da je štart pravilen
- Vlačilec zajca - mora biti izkušena oseba, ki prilagaja vleko zajca glede na pasmo psov, njihovo hitrost in sposobnost
- Polagalec zajca - skrbi za čim hitrejše polaganje zajca med teki
- Osebje za pregled psov pred startom - poskrbi za to, da so psi pravilno označeni in imajo nagobčnike
- Vodja coursinga - je pristojen za celoten tehnični in organizacijski potek prireditve
- Pisarna - skrbi za tekoče zapisovanje rezultatov, razvrstitve in zato, da vsi lastniki oddajo veljavne licenčne kartone in delovne knjižice
- Veterinar - veterinarja določi organizator. Veterinar skrbi za natančen pregled psov pred tekmovanjem in jim da dovoljenje za štart. Mora biti pripravljen in prisoten ves čas prireditve.

Psi, ki se udeležijo tekmovanja v coursingu so razdeljeni po pasmah. Psi tekmujejo v parih, če število psov v pasmi to dopušča. Psi so navadno označeni z rdečim in modrim ovratnikom ali tekmovalno deko, ki omogoča sodnikom lažje ocenjevanje. Psi morajo na tekmovanjih obvezno nositi nagobčnik (izjema sta irski volčji hrt in mali italijanski hrt). V kolikor je najmanj 6 psov ene pasme in spola na startu, morajo teči samci in samice ločeno. Pri manjšem številu tečejo mešano. V kolikor so najmanj 3 psi ene pasme in spola na startu, se vodi razvrstitev po točkah ločeno.

Vedno se izvedeta dva teka tekmovanja in vedno se postavita dva različna parkurja. Tekmovalne pare prvega teka določi žreb. Po prvem teku se razvrsti pse po uspešnosti od prvega do zadnjega mesta. Tekmovalni pari v drugem teku so določeni: prvo uvrščeni pes se pomeri z drugouvrščenim, tretji s četrtim, peti s šestim, itd.

NAČIN OCENJEVANJA

Sodniki ocenjujejo vedenje psa med celotnim tekom neodvisno eden od drugega. Upoštevati je potrebno, da imajo različne pasme svoje tipično vedenje (razlikuje se lovsko sodelovanje borzoja ali tek afganistanskega hrta). Tek se začne z znakom za štart štarterja. Konča se, ko dobita oba psa možnost, da vgrizneta v vabo.

Navadno dva sodnika ocenjujeta oba psa, ki tečeta skupaj, po spodaj navedenih kriterijih. Coursinge s podelitvijo naslova CACIL ocenjujejo trije sodniki. Lahko podelijo do 6 točk za različne ocenjevalne kriterije, kar znaša 30 točk po sodniku.

Nevtralni ocenjevalni listi sodnikov ne vsebujejo imen psov in lastnikov. Pri drugem teku se ne vnese doseženih točk iz prvega teka. S tem se skušamo izogniti določitve zmagovalca v naprej. Pri coursingu ni poglavitna hitrost psa, temveč se ocenjuje 5 različnih dejavnikov:

1.) Želja po lovu - hrt kaže svoj lovski nagon na naslednji način: stalen pritisk psa na objekt lova, kar sili vlačilca zajca, da mora vedno znova prilagajati hitrost, da bi preprečil ujetje zajca pred cono, predvideno za to.

Tukaj se posebej ocenjuje, kako psi obvladujejo teren: čist tek (brez obotavljanja pri ovirah), lovski nagon pri zasledovanju brez ozira na konfiguracijo terena (naravne ovire) in možni pripetljaji (izogibanje, padec, izguba zajca iz vida), poizkusi ujeti zajca na terenu, ujetje zajca na koncu parkurja in obnašanje drugega psa pri ujetju ( tipično reagiranje za pasmo).