POMOČ
GREYHOUNDOM in ŠPANSKIM HRTOM
V Evropi se že dolgo število
let različni klubi borijo, da bi "upokojeni" tekmovalni
hrti ( tu gre predvsem za greyhounde ) dobili možnost normalnega
življenja po končani tekmovalni karieri. Pred leti je močno
odjeknila novica, kako v Španiji končajo španski hrti - ko niso
več "uporabni " za svoje lastnike. Prav je, da se
tudi v našem klubu zavedamo te problematike, ki nam jo bo na
spodnjih straneh podrobneje predstavil Erik Maj POtočnik, ki
je tudi lastnik posvojenega greyhounda - Viktorja. Članku so
priložene tudi fotografije - nekatere so več kot ZASTRAŠUJOČE!!!
Za informacije se lahko obrnete na e mail contact@memcouture.com.
Lep pozdrav!
Oglašam se vam v zvezi s problematiko
angleških in španskih hrtov v Evropi in po svetu. Ti psi nedvomno
spadajo med bolj nenavadne, izjemne - saj so poleg tega, da sodijo
med najstarejše pasme, tudi najhitrejši psi na svetu. Iz tega
razloga so se v preteklih stoletjih po Evropi (in kasneje ZDA)
pojavila hitrostna tekmovanja greyhoundov, ki so se še posebej
razširila in popularizirala v 20. stoletju z uvedbo umetne (elektronske)
vabe za katero po progi tečejo psi. Vsekakor je pogled na
poosebljeno eleganco hrtov v teku lep, manj lepo in prijetno
pa je življenje teh atletov zunaj tekaških prog.
Tekmovanja so v tem času še
vedno precej priljubljena v Veliki Britaniji, na Irskem in Španiji
ter v Združenih državah Amerike, kjer so jim iz državnih
blagajn preko ministrstev za šport ter sponzorjev namenjene
velike količine finančnih sredstev. Ta denar pa je le v manjših
odstotkih namenjen samim psom - večina je porabljenega za vzdrževanje
dirkališč, organizacijo tekmovanj ter seveda - za polnjenje
žepov vodilnim osebam. S tekmovalnimi psi se ravna izjemno nehumano.
Dirkališča (ali včasih posamezniki), ki tekmujejo z njimi, pse
smatrajo le kot sredstvo za pridobivanje denarja in ne kot čuteče
živo bitje. Večinoma jih imajo lastniki v lasti veliko - gre
za nekakšne hleve z nanizanimi "celicami" na levi
in desni strani, postavljene v več "nadstropij". Njihovi
domovi so beton in kovinske rešetke. Prehranjujejo jih z izjemno
nekakovostno hrano, na izločanje potrebe pa so vodeni enkrat
dnevno. Tekmujejo od svoje mladosti (stari pribljižno pol leta),
pa do največ šestega leta starosti. Večina psov po merilih ljudi
po drugem/tretjem letu ni več primerna za tek (saj morda ne
dosežejo več hitrosti 65 km/h, ampak le malce manj). Tekmovalno
neprimerni psi večinoma končajo obešeni po drevesih, utopljeni,
odvrženi v jaške, s prelomnljenim tilnikom ali celo odrti. Da
bi dosegali dobre rezultate, so s strani "vzgojiteljev"
večkrat pretepeni.
 
V zadnjem delu prejšnjega stoletja
so se po svetu pojavila zelo dejavna društva za zaščito in pomoč
hrtom. "Neprimerne/nekorisne" pse v dogovoru odvzamejo
prejšnjim lastnikom ali pa jih rešijo iz različnih drugih situacij.
Veterinarske organizacije poskrbijo za njihovo zdravje in jih
cepijo ter čipirajo - društva pa zatem poskrbijo, da zdravi
psi dobijo nov dom. Naj omenim, da je selekcija tekmovalnih
greyhoundov načrtovana s premišljeno, strogo vzrejo, ki izhaja
iz želje po doseganju dobrih rezultatov - zato gre tu za kakovostne
pse. Pozitivno je dejstvo, da hrti niso agresivni štirinožci (kljub
žalostni preteklosti). Nikoli ne napadajo in so izrazito navezani
na bližnje (tako ljudi kot živali). Vedno postanejo senca svojih
bližnjih. Do tujcev so hladni, včasih nekoliko plašni. Ne spadajo
med čuvaje, niti med zamerjive pse, ne lajajo, so pa zelo samostojni,
včasih svojeglavi - a nikakor niso problematični. Marsikdo
se strinja s trditvijo, da je greyhound pes z mačjo dušo. Pomembno
je tudi dejstvo, da skupina hrtov spada med pse z najmanj zdravstvenih
težav. Nimajo pasemsko značilnih bolezni ter skoraj da ne poznajo
dednih bolezni. Občutljivi so le na mraz in vročino, saj nimajo
dosti podkožne maščobe. Potrebno pa je biti pozoren na to, da običajno
stečejo za vsem manjšim, kar teče pred njimi (če niso pripeti
na povodec). Zato je priporočljivo, da je hrt iz varnostnih razlogov
v urbanem okolju kar čim več na povodcu (ob človeku navadno hodi
brez problemov in umirjeno), saj v mestnih džunglah kaj hitro
pride do prometne nesreče .
Vse to pa vam sporočam iz razloga,
ker je le redko kdo v Sloveniji seznanjen s tem (po mojem mnenju)
globalnim preoblemom. Letno več tisočim angleškim ter španskim
hrtom iz celega sveta društva najdejo nove domove. Veliko pa je
tudi takih, ki nikoli ne bodo imeli možnosti spoznati druge, bolj
pozitivne strani bivanja na Zemlji. Ki nimajo in ne bodo imeli
nikogar, ki bi jih imel rad - katerih sence bi lahko postali.
S situacijo psov tekačev sem
dobro seznanjen že nekaj let, predvsem letos pa sem v spoznavanje
problema vložil veliko svoje energije. Med drugim sem skupaj z
Matjažem Plošinjakom "posvojil" angleškega hrta z imenom
Viktor. Sedaj počasi, a zvedavo skupaj z najino dalmatinko Iuno,
že dober mesec dni odkriva svet. Star komaj dve leti in pol. Brez
urgentne pomoči irske organizacije PAWS ter društva Greyhound
adopt center Italy bi z veliko verjetnostjo že leto dni nazaj
končal na enem izmed dreves na Irskem.
 
 
 
Najmanj, kar lahko vsak posameznik prispeva
k reševanju problema je, da to sporočilo posreduje dalje. Morda
pa se najde kdo, ki bi v svoje življenje sprejel enega izmed teh
zelo izjemnih bitij.
Srečno in bodite lepo!
Eric Maj Potočnik
Matjaz Plosinjak
ŽIVLJENJE
S POSVOJENIM GREYHOUNDOM - Eric Maj Potočnik
Vesel sem, da
ste v klubu seznanjeni tudi z vsem, kar se ne-lepega dogaja
s temi čudovitimi bitji!
Jaz že nekaj
let poznam situacijo - žalosti pa me dejstvo, da o tej temi
pri nas do sedaj ni bilo še kaj dosti napisanega... Bom omenil
naslednji podatek: moj oče se resneje ukvarja s kinologijo (natančneje
z nemškimi bokserji ter šolanjem psov) in je tudi naročnik strokovnih
kinoloških publikacij (kot sta denimo Kinolog in Moj pes) ----->
večkrat ob obisku pri starših te revije tudi pregledam, a mislim,
da v zadnjih letih nisem zasledil nobenega prispevka o tem. Po
drugi strani pa je res, da Slovenija ni dežela, kjer bi bilo veliko
hrtov, niti problem ni bljižen... Vsekakor pa sem mnenja, da bi
se s predstavitvijo problematike v medijih morda le našel še kakšen
dober človek, ki bi želel, da mu galgo espagnol ali pa greyhound
dela družbo in postane njegov družabnik.
Vesel bom, če
boste pripravljeni problematiko predstaviti na svoji spletni strani!
Poleg tega se bo nekaj malega o tem povedalo že v tem tednu v
reviji Lea (na željo časopisne hiše Burda), hkrati pa sem od včeraj
(ko sem e-mail pošiljal) pa do danes prejel podporo s strani
portala www.mojpes.net,
Alenke Godec ter nekaterih drugih posameznikov . V primeru,
da se bo za posvojitev angleških in španskih hrtov pri nas pokazal
interes, bi v sodelovanju z organizacijami PAWS,
Greyhounds in need ter Greyhound adopt center Italy
z veseljem pripravil posvojitveno akcijo. Tudi, če se najde nove
domove le malemu številu psov (saj se navadno akcije izvedejo
na podlagi vnaprej rezerviranih hrtov).
 
Glede mojih osebnih
izkušenj s posvojitvijo greyhounda pa naslednje besede:
Hrti so psi,
kateri so me že od nekdaj z vseh vidikov fascinirali. Premorejo
izjemno mero vizualne in notranje elegance. Mojo pozornost so
vsekakor vzbudili z izjemnim, nekoliko nenavadnim videzom - očarali
pa so me s svojo drugačnostjo karakterja. Slednje me je pred leti
navdušilo zanje. Poznavalci hrtov najbrž vedo, o čem govorim.
Pozornost, mirnost, inteligenca, samostojnost, tesna navezanost
na bližnje,........ Iz razloga interesa po spoznavanju hrtov,
še zlasti greyhoundov, sem pričel z brskanjem po literaturi, prispevkih,
podrobnostih, ki se tičejo teh psov ter tako zgolj naključno prišel
do podatkov o problemu odsluženih greyev in galgov. Situacija
me je pretresla - še zlasti ob pogledu na nič kaj prijetne
fotografije, preko katerih sem dobil predstavo o dejanski krutosti
do odsluženih tekačev. Skušal sem preko spletnih povezav najti
kar čim več besedil s podatki o tem. Imel sem željo po posvojitvi
enega angleškega hrta, vendar pa sem bil mnenja, da na to dejanje
še nisem bil pripravljen. Sedaj lahko z gotovostjo zatrdim, da
je vse skupaj steklo veliko lažje od prvotnih predstav. Pred dobrimi
tremi leti sva z Matjažem Plošinjakom zelo spontano posvojila
dalmatinko Iuno, pred mesecem in pol pa greyhounda z imenom Viktor.
Navezali smo stik z italijanskim društvom za pomoč hrtom, kjer
so nam podali še kar se da veliko informacij, na katere je potrebno
biti pozoren pri vsakem pozameznem psu. Ker "rešitelji"
ne želijo, da bi pes prišel v novo, a prav tako slabo okolje,
zahtevajo tudi nekaj povratnih informacij s strani bodočega
posvojitelja - za ustvarjanje nekega splošnega profila. To večinoma
zajema človekov način življenja, pogled na živali, okolje ter
hkrati podatke o tem ali je posameznik že lastnik katere živali,
itd. Vse to le zaradi želje, da pes zaživi lepše bivanje na Zemlji.
Profili psov, namenjenih za posvojitev, so skupaj s fotografijami
objavljeni na spletnih straneh. Na podlagi tega se željenega psa
rezervira. Določi se datum posvojitve (načeloma se izven Irske,
Velike Britanije in Španije organizira akcija posvojitve
večih psov - saj skupina psov prispe iz teh dežel v enem transportnem
vozilu ali z istim letalom)... Viktor - pes, ki
je prišel v družbo mene, Matjaža in Iuno, je imel zelo skrhano
svojo duševno plat. Razlog zato se skriva v tem, da je bil s strani
prvotnih lastnikov premnogokrat deležen fizičnega nasilja. Njegovo
prvo ime je bilo indijskega izvora - Ananda. Organizacija
PAWS, ki je poskrbela za njegovo fizično zdravje ter nadaljno
oddajo preko italijanskega društva za zaščito greyhoundov, mu
je dodelila ime Domino, uredila vso formalno dokumentacijo, poskrbela
zanj po svojih najboljših močeh, vsakakor pa življenje v azilu
ni rešilo njegovega mentalnega zdravja. Po tem, ko sva Viktorja
(kakor sva ga poimenovala) rezervirala, so naju kontaktne
osebe iz Irske in Italije večkrat opozorile, če si resnično želiva
njegove družbe - saj je izjemno plašen in negotov, midva pa sva
vztrajala. Resnica je, da je vizualno sodil med najlepše pse,
zaradi njegove občutljivosti pa bi ga bil le redko kdo pripravljen
sprejeti med svojo družbo. Ob prvem pogledu nanj je bilo
težko biti povsem brez skrbi, a sva ostala optimistična in že
po enem dnevu je pokazal interes po komunikaciji in se odzival
na novo ime. Velik most med Viktorjem in nama je bila najina dalmatinka.
Dan za dnem se je opazil kontrasten napredek, sedaj se počim tako,
kot da je z nami že leta. Do tujcev je še vedno močno rezerviran,
kdaj pa kdaj se še vedno preplaši kakšnih večjih in močnejših
moških, nervoza pa je izginila. Želim poudariti, da se je s prvimi
dnevi že začel odpirati. Sedaj počasi pričenja "cveteti".
Prebudila se mu je želja po tekanju, igranju ter odkrivanju novega. A
Viktor je bil v "problematičnem" pogledu zelo ekstremen
pes. Velika večina doma željnih greyev in galgov pa
nima preoblemov, ki jih je imel on. In so že prvi dnevi
precej lažji. Resnica o hvaležnosti novemu življenju pa
se najde v pozornosti, ki jo ti izjemni štirinožci naklonjajo
svojim bližnjim.
|
