ZGODOVINA HRTOV

Hrti so psi vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.

K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo za dirke in svojevrsten lov.

Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih. Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.

PRADOMOVINA
Zreja hrtov je vseskozi težila za hitrostjo in popadljivostjo. Evropski hrti pa so zaradi enostranske vzreje (le hitrost) zgubili obrambne sposobnosti - te so se še najbolj obdržale pri afriških hrtih.

Arabski polotok je pradomovina najstarejših dokazanih hrtov.
Salukija in sloughija so tam že pred 5000 leti načrtno vzrejali za to, da bi lahko dohitevala puščavske gazele in jih gonila do izčrpanosti. V stari Perziji je saluki obstajal v 16 različicah, ena od teh se je imenovala tadži. Danes obstaja v Kazahstanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu druga vrsta v različnih barvah, imenuje se tasi. Žal se število tasijev zmanjšuje, saj v srednjeazijskih republikah ni pasemskih organizacij, ki bi jim lahko zagotovile prihodnost, zato obstaja nevarnost, da bodo izumrli.

V svoji domovini je afganistanski hrt prvotno podnevi lovil puščavske lisice in gazele, ponoči pa čuval šotore. V Afganistanu še vedno obstajata dve različici - gosto in dolgo odlakani severni tip, iz katerega izhaja današnji elegantni razstavni pes - in manj odlakani razstavni tip, ki ga redko vidimo na zahodu, v Pakistanu pa ga še vedno uporabljajo kot delovnega psa. V bližnjem sorodstvu je tudi hrt tajgan, ki ga v Zahodni Evropi in Ameriki še niso videli, obstaja pa še v gorah Tien Šan v Kirgiziji; uporabljajo ga za lov na lisice in zajce. Ruska kinološka zveza, ki priznava oba, tasija in tajgana, poskuša najti vzrejne živali za ohranitev obeh vrst hrtov.

ZGODOVINSKI VPLIVI
V Rusiji se je hortaj ali ruski hrt razvil iz dveh, sedaj že izumrlih pasem hrtov, imenovanih krimskaja in gorskaja. Po oktobrski revoluciji leta 1917 so se hortaji iz zapuščenih psarn ruskega plemstva parili z lokalnimi psi in ustvarili pasmo, znano kot južnoruski stepski hrt. Po razpadu Sovjetske zveze so se ruski vzreditelji bolj zavzeli za predrevolucijske pasme, sposobne, zaupanja vredne lovce na zajce, ki so bili v nevarnosti da bodo izumrli. Najbolj priljubljen in značilen ruski hrt, elegantni borzo, je v carskih časih obstajal v različnih oblikah. Ruski vzreditelji se trudijo, da bi obnovili več njegovih izginulih različic.

Hrti so se razvijali tudi južneje, v Indiji in tam obstajajo še danes. Indijska kinološka zveza priznava le rampurja iz severne Indije in mahratta ter banjara, psa nomadskega plemena Banjara. V južni Indiji živijo še vitki lovec na zajce z imenom cipiparaj, pologar - doma iz oklice Madrasa in madol - hrt iz Maharašte. Te močne, dolgonoge pse so razvili za lov na šakale in zajce.

Hrti so v Sredozemlje in Afriko verjetno prišli s feničanskimi trgovci. Danes izredno redka grški in albanski hrt sta podobna salukiju, visoki španski hrt atletskega videza je v bližnjem sorodstvu s podencom. Madžarski hrt je precej manjši. Iz prastarih hrtov je nastal drobni italijanski hrt, domnevajo, da s pomočjo španskih vzrediteljev.

V Maliju v južni Sahari pa so tamkajšnji Tuaregi stoletja vzrejali
azawakhe za lov na gazele.

Verjetno so Feničani, ki so trgovali s kositrom, pripeljali s seboj v Veliko Britanijo pred več kot 2500 leti tudi hrte. Tam so jih načrtno vzrejali in potem križali s pasmami mastifov, da so dobili mišičaste, odporne in močne irske volčje hrte, ki so bili izredno priljubljeni tudi pri plemstvu.

VID - LOVSKA TEHNIKA HRTOV
Mnoge hrte imajo danes za spremstvo, toda prvotno so vse vzrejali za lov. Zaznavali so gibanje divjadi, jo zasledovali, ujeli in plen ubili. Čeprav pse v fundamentalističnih islamskih skupnostih nasploh zaničujejo, hrti niso podvrženi tem kulturnim tabujem. Verjetno zato, ker je povezava med lovcem in njegovim hrtom starejša od islama.

Hrti uspevajo le, če so fizično aktivni, zato potrebujejo redno gibanje na prostem. Na splošno imajo blag in prijazen, vendar zadržan značaj. Čeprav niso povsem predvidljivi, so mirni, običajno prijazni do otrok. Nekatere naravne pasme hrtov so dobri čuvaji, njihove čistopasemske vrste pa nimajo izrazito močnega nagona za obrambo ozemlja. Vsi hrti imajo močno razvit nagon za lov na male živali.

Pripravila: Andreja Novak